Sprejem

Kako poteka sprejem?

Vloga za sprejem in zdravniško mnenje

Prenesite obrazca Vloga za sprejem in Zdravniško mnenje.

Izpolnjena obrazca pošljite po elektronski pošti na oskrba@ljubhospic.si ali oddajte na recepcijo Hiše Ljubhospic. Sprejemamo jih vsak dan od ponedeljka do petka med 8. in 14. uro.

Za vsa vprašanja smo dosegljivi na telefonski številki 051 322 979 ob delavnikih med 8. in 12. uro. Če se vam ne oglasimo, pustite sporočilo in v najkrajšem možnem času vam bomo vrnili klic.

Sprejem v Hišo Ljubhospica

Prenosi obrazcev

Vlogo za sprejem izpolni oseba, ki želi postati uporabnik Hiše Ljubhospic oz. njen zakoniti zastopnik, zdravniško mnenje pa zdravnik. Pravilnik določa pravila in postopke pri delu z uporabniki.

Vloga za sprejem

Zdravniško mnenje

Včasih pride trenutek, ko zdravniki povedo, da zdravljenja ni več. Takrat se čas nenadoma ustavi. Pogled se ustavi na ljubljeni osebi, ki leži pred nami, utrujena, morda že tiha, morda še vedno upajoča. In mi? Mi stojimo tam. Ob njej. Brez besed. Brez rešitve.

To je trenutek, ko ni več boja, ni več terapije, ni več usmeritve, kaj narediti. Občutek nemoči je lahko močan in vseprisoten. A prav v tej nemoči se začne nekaj drugega. Začne se bližina. Prisotnost. Skromno, a
globoko dejanje, da smo preprosto tam. Ob človeku, ki nas potrebuje ne kot rešitelja, ampak kot človeka.

Ko je zdravljenje zaključeno...

Ne pričakuje se, da najdete prave besede.

Ne pričakuje se, da imate odgovore. Dovolj je, da sedite blizu. Da podate roko. Da z mirnim glasom rečete: Tukaj sem. Tudi če nič ne rečete, je dovolj. Vaša tišina je lahko
večja tolažba kot tisoč besed.

V takih trenutkih ljudje pogosto iščejo tolažbo v upanju. A upanje dobi drugo obliko. Ne upamo več na ozdravitev. Upamo, da bo čim manj bolečine. Da bo več miru. Več časa za zadnji pogovor. Več nežnosti.
Upanje postane sprejemanje. In sprejemanje odpira prostor za toplino, ki ni več povezana z rešitvijo, ampak z ljubeznijo.

V Hiši Ljubhospic razumemo, kako zelo težak je ta trenutek

Svojcem pogosto rečemo: ne trudite se več biti močni. Bodite tam. Pristni, ranljivi, odprti z ljubljeno osebo, ki odhaja. Ne ozirajte se več na to, kar ne morete storiti. Raje razmislite kaj še lahko. Lahko podate kozarec vode. Prilagodite blazino. Odprete okno. Ali pa preprosto sedite in ste drug z drugim.

To niso majhne stvari. To so resnične, pomembne geste, ki povedo: Rad te imam. Tukaj sem. Ne odhajaš sam.

In čeprav nič več ne morete spremeniti, lahko omogočite svojemu bližnjemu, da se poslovi v miru, spoštovanju in dostojanstvu. To pa je vse kar človek potrebuje na koncu življenjske poti.