Category: Uncategorized

Tiskovna konferenca ob 9. jubileju odprtja hiše Ljubhospic

Letos hiša Ljubhospic obeležuje deset let od ustanovitve in na dan 14. februarja 2025 hkrati že  9. obletnico od dneva sprejema prvega bolnika v hišo. V  goste smo povabili novinarje, da ponovno naslovimo sporočilo hiše Ljubhospic tako na strokovno kot laično slovensko javnost. S pomočjo predanih sodelavcev in srčnih prostovoljcev vztrajamo in skupaj ob večinski podpori javnega zavoda Lekarna Ljubljana, ostalih donatorjev in nenazadnje svojcev, ki nam zaupajo svoje domače, lahko nudimo uporabnikom, ki so neozdravljivo bolni, brezplačno 24-urno celostno in strokovno hospic paliativno oskrbo.

Na novinarski konferenci so spregovorili direktor hiše Ljubhospic, dr. Marjan Sedej, vodja hiše Ljubhospic ga. Tatjana Fink, zdravnica v hiši Ljubhospic Helena Drašler Rožmanc ter moderator g. Jože Brus – Burggraf.

Sogovorniki izpostavijo, da izzivi vsa leta ostajajo enaki. Čas je, da država končno uvidi pomen hospic paliativne oskrbe v slovenskem prostoru ter poskrbi za stacionarni hospic, ki je ključna oblika paliativne oskrbe za hudo bolne in umirajoče in ki še vedno ni uvrščen v sistem socialnega varstva in to pomeni, da nima urejenega ne financiranja in tudi ne statusa. Dostojno slovo je človekova pravica in kot poudarja vodja hiše se v Ljubhospicu  zavzemamo za celovito oskrbo v fizičnem, sociološkem in psihološkem smislu. Ob umiranju, ki je duhovni proces, bolnik potrebuje upanje, ljubezen in dostojanstvo. Lani smo omogočili slovo 264 umirajočim in od leta 2016 ponudili oskrbo več kot 10.000 ljudem.

Vseh devet obstoja v hiši Ljubhospic deluje zdravnica Helena Rožmanc Drašler in poudari, da v vsem tem času ni doživela prošnje po evtanaziji, saj neznosnega trpljenja, ki ga zagovorniki uporabljajo za uveljavitev, v hiši ni. Poudarja, da z zdravstvenimi sodelavci zmorejo uspešno lajšati vse težke simptome neozdravljive in napredovale bolezni.

Direktor hiše Ljubhospic dr. Marjan Sedej še posebej izpostavi zagato da, zaradi žal neurejenega statusa in s tem tudi  onemogočeni registraciji za učno bazo na tem področju, ne moremo sodelovati pri vzgoji strokovnih delavcev na področju paliativne oskrbe s specialnimi znanji, za kar imamo kadre in mentorje kot tudi ustrezne prostore in predvsem nameščene bolne v celostni oskrbi. A naša vizija razvoja stacionarnega hospica ostaja, tudi s storitvijo učne baze paliativne oskrbe.

Verjamemo in želimo, da bomo naslednje leto, ob 10. obletnici , s sodelavci nazdravili in javnosti poročali o nadaljnjem s strani države podprtem dostojnem slovesu najranljivejših skupin v hiši Ljubhospic, ki tudi številčno postaja vse večja.

Ob 10. obletnici delovanja je Zavod Ljubhospic prejel nagrado glavnega mesta Ljubljana za leto 2025, eno najvišjih priznanj, ki jih podeljuje Mestna občina Ljubljana. To je za nas izjemno priznanje, ki potrjuje pomen in vrednost našega poslanstva – zagotavljati brezplačno, celostno in strokovno paliativno oskrbo hudo bolnim ter podporo njihovim svojcem v trenutkih minljivosti.

Ljubhospic, ki je svoja vrata odprl julija 2015, ostaja edina stacionarna hiša za paliativno oskrbo z namestitvijo v Sloveniji. V desetih letih smo oblikovali prostor, kjer sta sočutje in strokovnost neločljivo povezana, ter s pomočjo Javnega zavoda Lekarna Ljubljana, naše ustanoviteljice in glavne podpornice, zagotavljamo, da oskrba ostaja popolnoma brezplačna za vse, ki jo potrebujejo.

»Nagrada Mestne občine Ljubljana je za nas izjemna čast in velika vzpodbuda. Predvsem pa je to priznanje vsem sodelavkam in sodelavcem Ljubhospica, ki vsak dan s srcem in strokovnim znanjem pomagajo ljudem in njihovim svojcem na poti slovesa. Hvaležni smo vsem, ki verjamete v naše poslanstvo, ter Mestni občini Ljubljana za izkazano zaupanje,« je ob prejemu nagrade povedal dr. Marjan Sedej, direktor Zavoda Ljubhospic.

Ob tej priložnosti se z globoko hvaležnostjo zahvaljujemo tudi vsem prostovoljcem, donatorjem, podpornikom in prijateljem Ljubhospica, ki so del naše zgodbe že desetletje. Nagrada nas še dodatno zavezuje, da bomo tudi v prihodnje odgovorno, srčno in strokovno sledili našemu poslanstvu – biti ob človeku, ko je to najbolj potrebno.

V bolezni izkušamo svojo nemoč, svoje meje in svojo končnost. Skozi različne čustvene odzive na bolezen človek zori in se preobraža, kar mu je lahko v pomoč, da spozna v svojem življenju to, kar je bistveno. O tem nas je večkrat nadškof Alojz Uran nagovarjal v Ljubhospicu, ko je prihajal darovati svete maše ob torkih in pomagal marsikateremu umirajočemu.

Mineva leto dni od smrti nadškofa Urana.  Na soboto, 11.aprila 2020, se je poslovil  v Hiši Ljubhospica. Dobro je razumel poslanstvo naše hiše, zato je bil njen velik prijatelj in podpornik. V čast nam je, da smo z njim preživeli zadnje dni življenja. Ob prvi obletnici njegove smrti je direktor Ljubhospica dr. Marjan Sedej odkril spominsko ploščo, ki jo je blagoslovil ljubljanski nadškof metropolit msgn. Stanislav Zore.

Poleg plošče se sedaj v Hiši nahaja tudi soba posvečena Alojzu Uranu, ki je pravzaprav kapela.

Hišo Ljubhospica imenujejo tudi hiša življenja, hiša hvaležnosti in hiša ljubezni. Nekdanjemu nadškofu smo neizmerno hvaležni  za daritev svojega življenja v tej hiši, ki jo je imenoval bližnjica do nebes. Kot je ob slovesnosti dejal direktor Ljubhospica dr. Marjan Sedej: »Za zaposlene,  je bil ena sama hvaležnost, ki je nekaj zadnjih preživetih dni v tej hiši prenesel v svet dodatno sporočilo večne ljubezni. Ko človek zaključuje svoje življenje ne z medicinsko pomočjo, ampak predvsem z razčiščevanjem svojih odnosov do svetega, do življenja, do bližnjih in do Boga. Nadškof Uran je bil duhovni oče te hiše, in verjamem, da nam danes pripravlja bližnjico do nebes.« 

Svoje brate in sestre pa je videl predvsem v najšibkejših, v ostarelih, osamljenih, bolnikih, invalidih. In ko je zahajal v to hišo življenja, tudi v umirajočih. Kot je še dodal dr. Sedej: »Povsod je nosil svetlobo jutranje zarje v temo tega odtujenega sveta in dajal upanje v presežno življenje.« 

Spomnil se je njunega zadnjega srečanja v hiši Ljubhospic, ko mu je rekel: »Veš, vsak človek ima svojo pot in svoje poslanstvo.« Takrat smo slutili, danes pa vemo, je dejal direktor Sedej, »da je bilo poslanstvo Alojza Urana živeti ljubezen, njegova pot pa deliti ljubezen do Boga, do bližnjega, do lepe slovenske pesmi in besede. Nadškof Uran je bil ena sama ljubezen.«

Ob blagoslovu spominske plošče je svoje misli strnil tudi nadškof Zore, ki je to videl kot priložnost, kot je sam dejal: »Da se ponovno zahvalim zdravstvenemu osebju, ki je z veliko skrbnostjo spremljalo nadškofovo bolezen.«

Slovesnost je vodil radijski voditelj Jure Sešek, ki je ob odkritju spominske plošče dejal: »Včasih, ko se peljemo mimo te hiše, mislimo, da je to hiša strahu, pa vendar vemo, da je Ljubhospic predvsem hiša zaupanja in topline, hiša, ki je drugačna od vseh hiš v Ljubljani. Ni je strehe, ki bi imela toliko in take zgodbe, kot jih ima Ljubhospic. In prav danes se spominjamo enega od tistih, ki so bili pod to streho, ki je to hišo izročal v Gospodove roke.«