S srečanjem voditeljev največjih verskih skupnosti v Sloveniji smo obeležili podpis edinstvene zaveze o duhovni oskrbi, ki skupaj s hišo praznuje drugo obletnico. Direktor Ljubhospica dr. Marjan Sedej je pozval k še tesnejšemu sodelovanju s Hišo.

Srečanja so se udeležili ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore, mufti Nedžad Grabus in imam Senad Karišnik, ljubljanski paroh in starešina Srbske pravoslavne Cerkve Aleksandar Obradović, škof Evangeličanske Cerkve v Sloveniji Geza Filo pa se je zaradi bolezni opravičil. Dogovorili so se, da bodo okrepili sodelovanje in prepletli svoja poslanstva s Hišo, saj vse povezuje ista vrednota – spoštovanje življenja.

Direktor Ljubhospica dr. Marjan Sedej je v uvodnem nagovoru poudaril, da je pred dvema letoma želel raven duhovne oskrbe umirajočih izenačiti z ravnjo zdravstvene in psihosocialne oskrbe in da se je ta ambicija uresničila prav s podpisom omenjene zaveze, ki ji niti v tujini ni para. Voditelje je pozval h krepitvi sodelovanja, »ne le ob zadnji uri naših uporabnikov, ampak tudi v smislu izmenjave izkušenj, ljudi, društev, skupnosti«. »Takšen višji nivo sodelovanja je naša ambicija za prihodnji dve leti,« je poudaril Sedej.

Zaveza o duhovni oskrbi uporabnikov Hiše Ljubhospica je bila v minulem letu v celoti izpolnjena, saj so v Hišo prihajali duhovniki vseh štirih religij, je povedala sestra Emanuela Žerdin, ki koordinira delo na tem področju. Ob tem je izpostavila, da duhovno oskrbo v Hiši Ljubhospica ne zagotavljajo le slednji, ampak tudi zaposleni, kar pa je psihično in čustveno zelo zahtevno. »To pomeni, da vas v tej Hiši ne potrebujejo le bolniki, ampak tudi osebje, ki potrebuje znanje o posebnostih posameznih religij, pa tudi sami potrebujejo duhovno podporo.«

Voditelji verskih skupnosti so se strinjali, da je na tem področju sodelovanje gotovo smiselno okrepiti. Ljubljanski nadškof Stanislav Zore je dejal, da je delo, ki ga opravljajo zaposleni v Hiši Ljubhospica, skrajno zahtevno, saj tudi osebje ob vsaki smrti znova nekoga izgubi in se poslavlja.

Mufti Nedžad Grabus je Hišo Ljubhospica ocenil kot »enega najlepših primerov zagotavljanja duhovne podpore«. »Ko prihajamo k umirajočim, prihajamo z resnimi obrazi, ker ne vemo, kaj naj jim rečemo. Vi pa imate takšne obraze, ki dajejo upanje.«

Ljubljanski paroh in starešina Srbske pravoslavne Cerkve Aleksandar Obradović je dejal, da imajo zaposleni tukaj dar, ki marsikateremu duhovniku manjka, saj se s smrtjo ne srečujejo tako pogosto.

Sogovorniki so ob koncu razprave sklenili, da morajo zaposleni v Hiši Ljubhospica in predstavniki verskih skupnosti postati še tesnejši sodelavci, ki bodo s skupnim delom bolnim in njihovim svojcem omogočili dostojno in mirno slovo od življenja.

Vodja Hiše Ljubhospica Tatjana Fink je voditelje pozvala, naj ljudi učijo o kulturi življenja in sprejemanju smrti. »Zdaj je čas, da živimo svoje življenje in svojo duhovnost. V času umiranja in ob smrti lahko le še lovimo zadnjo priložnost, da nadoknadimo tisto, kar je bilo zamujenega v življenju,« je povedala.

Sestra Emanuela Žerdin je sklenila, da je prav spoštovanje življenja tista stična točka, kjer se srečajo vse religije in filozofija Hiše Ljubhospica. Medsebojna podpora je pomembna tudi zaradi vnovičnih odpiranj vprašanj, ki so v koliziji s spoštovanjem življenja, kakršno je denimo vprašanje evtanazije, je dejala.